Ne, ne bom šel kidat snega! Tako sem se odločil in zdi se mi spodobno, pa tudi pravično. Na oglasni deski v bloku sicer piše, da bi na današnji dan morala kidat ali jaz ali sosed pod mano, ampak on je včeraj po daljšem vpitju loputnil z vrati in ga še ni nazaj, vsaj nisem ga še slišal, da bi danes spet loputal. Njegova žena je ponoči par ur stala na mrazu, kadila in kričala, da ziher ni šel v mesto, da jo ziher gleda izza vogla. Ko je porabila večino znanih in tudi manj znanih živalskih vrst – dve sem šele po daljšem iskanju našel v treh različnih atlasih živalstva, ki sem jih svojčas nabiral po antikvariatih – je samo še kadila in copotala. Takšno jo je našla gospa Timk, to je tista, ki vsak dan po obisku poštarja sloni pri nabiralnikih in poskuša uganit, kaj je not. Skoz okno sem videl, da jo je prijela za ramo in ji kazala nekam navzgor, verjetno je to pomenilo, da bo tam končala, če bo še dlje časa napol naga kadila na mrazu. Humphrey Bogart bi jo kar pustil, da bi za drugič vedela, ampak v tem bloku ni takih klenih mož.           
 

Ženske iz romanov Agathe Christie
mi nocoj odpirajo vrata svojih sob.
Tega se nisem nadejal,
počutim se zelo čudno.